CCJE(2017)4

Strasbourg, 10. 11. 2017

POSVETOVALNI SVET EVROPSKIH SODNIKOV (CCJE)

I. Uvod

1.         Enaka in enotna uporaba prava zagotavlja splošno veljavnost zakonov, enakost pred zakonom in pravno varnost. Po drugi strani potreba po zagotavljanju enotne uporabe prava ne bi smela voditi v togost in po nepotrebnem omejevati ustreznega razvoja prava ter vzbujati dvoma v neodvisnost sodstva.

2.         Posvetovalni svet evropskih sodnikov (CCJE) je v skladu z nalogami in pristojnostmi, ki mu jih je zaupal Odbor ministrov, sklenil razmisliti o vlogi sodišč v zvezi z enotno uporabo prava ter določiti veljavne standarde in priporočila.

3.         To mnenje je bilo pripravljeno na podlagi prejšnjih mnenj CCJE, Magne carte sodnikov (2010) in ustreznih uradnih dokumentov Sveta Evrope, zlasti Evropske listine o zakonski ureditvi položaja sodnikov (1998), in Priporočila Odbora ministrov CM/Rec(2010)12 o sodnikih, neodvisnosti, učinkovitosti in odgovornostih (v nadaljnjem besedilu: Priporočilo CM/Rec(2010)12).

4.         To mnenje upošteva odgovore članov CCJE na vprašalnik Sekretariata CCJE o vlogi sodišč v zvezi z enotno uporabo prava[1] ter poročilo in predhodni osnutek, ki ga je pripravil prof. Aleš GALIČ z Univerze v Ljubljani, strokovnjak, ki ga je imenoval Svet Evrope, skupaj z analizo odgovorov na vprašalnik.

II. Zakaj je enotna uporaba prava pomembna?

5.         Enotna uporaba prava je pomembna za enakost pred zakonom. Poleg tega je upoštevanje pravne varnosti in predvidljivosti neločljivi del pravne države. V pravni državi državljani upravičeno pričakujejo, da bodo obravnavani enako kot vsi drugi in se lahko v primerljivih primerih zanašajo na prejšnje odločitve, tako da lahko predvidijo pravne učinke svojih dejanj ali njihovo opustitev.

6.         Dolgotrajno nasprotujoče si[2] sodne odločitve lahko ustvarijo stanje pravne negotovosti, ki lahko zmanjša zaupanje javnosti v sodni sistem, ki je eno od bistvenih sestavin pravne države.[3] Enotna uporaba prava prispeva k zaupanju javnosti v sodišča ter krepi dojemanje javnosti o poštenosti in pravičnosti.

7.         Če lahko stranke vnaprej presodijo svoj položaj, se morda pogosto ne bodo odločile za sodno pot. Odvetniki bi morali, kolikor je le mogoče, znati svetovati svojim strankam, da bi te poznale svoje pravice. Precedenčna/ustaljena sodna praksa (v nadaljevanju: sodna praksa), ki določa jasna, dosledna in zanesljiva pravila, lahko zmanjša potrebo po sodnem reševanju sporov. S tem, ko imajo oporo v prejšnjih odločitvah, ki so jih v podobnih primerih sprejela zlasti sodišča višjih stopenj, se lahko primeri rešujejo učinkoviteje.

8.         V skladu z razlago Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) je pravica do poštenega sojenja, ki jo zagotavlja 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP), povezana tudi z zahtevami po enotni uporabi prava. Nekatere razlike pri razlagi so sprejemljive in so značilnost vsakega sodnega sistema, ki temelji na mreži sodišč.[4]  Različna sodišča lahko tako pridejo do različnih, pa kljub temu razumnih in utemeljenih stališč glede istega pravnega vprašanja, ki se pojavi v podobnih dejanskih okoliščinah.[5]

9.         V določenih okoliščinah pa nasprotujoče si odločitve domačih sodišč, zlasti sodišč najvišje stopnje, pomenijo kršitev zahteve po poštenem sojenju iz prvega odstavka 6. člena EKČP. Zato je treba presoditi: (1) ali obstajajo "globoke in dolgotrajne razlike" v sodni praksi domačih sodišč, (2) ali domača zakonodaja zagotavlja mehanizem za odpravljanje teh neskladnosti, (3) ali je bil ta mehanizem uporabljen in (4), če je to primerno, kakšen je bil njegov učinek.[6] CCJE podpira razvoj, ki poudarja tesno povezavo med enotnostjo in doslednostjo sodne prakse ter pravico posameznika do poštenega sojenja.

III. Sodna praksa kot PRAVNI vir

10.       Ne glede na to, ali se sodna praksa upošteva kot pravni vir ali ne in ali je zavezujoča ali ne, je sklicevanje na prejšnje odločitve močan instrument za sodnike tako v državah z občim pravom kakor tudi v državah s civilnim pravom. Kljub temu se CCJE zaveda, da je bila razlika med občim in sistemom civilnega prava vselej še posebej pomembna, kar zadeva obravnavo precedensov in sodne prakse na splošno.

11.       V državah z občim pravom so odločitve sodišč višjih stopenj glede posameznega pravnega vprašanja zavezujoče  v vseh nadaljnjih enakih sporih. [7] Tako je sodna praksa načelno zavezujoča de jure in  velja za pravi pravni vir. Stare decisis[8] – načelo odločanja v sporu v skladu s precedensi – je pomemben vidik občega prava. V državah s civilnim pravom se zagotavljanje neodvisnosti sodnikov tradicionalno razlaga med drugim s tem, da so sodniki neodvisni in da jih pri sprejemanju njihovih odločitev vežejo (samo) ustava, mednarodne pogodbe, zakoni in splošna pravna načela, ne pa sodne odločbe, sprejete v podobnih primerih. Zato se v številnih državah s civilnim pravom sodna praksa tradicionalno ne priznava kot zavezujoč pravni vir. Posledica tega je, da tradicionalno prihaja do pomembnih razlik med sistemoma občega in civilnega prava glede vprašanja, ali lahko samo sodišče iste ali višje stopnje razveljavi prejšnjo odločitev ali pa lahko vsako, tj. tudi nižje sodišče, ne upošteva sodne prakse, če takšna opustitev ni arbitrarna.

12.       Kljub temu je CCJE že opozoril, da se v državah s civilnim pravom sodniki ravnajo po sodni praksi zlasti najvišjih sodišč, katerih naloga je tudi zagotavljanje enotnosti sodne prakse.[9] Iz poročil članov CCJE izhaja, da v večini držav s sistemom civilnega prava nižja sodišča – čeprav jih ne zavezujejo sodbe višjih sodišč – običajno upoštevajo odločitve slednjih v podobnih zadevah, pri čemer se višja sodišča in vrhovno oziroma kasacijsko sodišče[10] zavedajo svoje vloge pri zagotavljanju enotne uporabe prava. Poleg tega so v nekaterih državah s civilnopravno tradicijo (nekatere) sodbe velikega (en banc) ali razširjenega senata vrhovnega sodišča zavezujoče – bodisi za vsa sodišča bodisi za vse sodne senate  vrhovnega sodišča (do drugačne sodbe velikega senata).

13.       Posledično imajo v državah s civilnim pravom sodbe sodišča, zlasti vrhovnega, širši pomen kot v konkretnem primeru, za katerega je bila ta odločitev sprejeta, in s tega stališča se lahko upoštevajo kot pravni vir. V zvezi z državami s civilnim pravom poročila članov CCJE kot podlage za enotno uporabo prava navajajo ustavne določbe o vladavini prava, enakosti pred zakonom, načelo pravičnosti, pravico do poštenega sojenja in položaj vrhovnih sodišč. Na zakonodajni ravni so zato pomembni zakoni v zvezi z organizacijo sodišč (zlasti o pristojnosti vrhovnega sodišča), zakoni o ustavnih sodiščih in zakoni, ki določajo merila za dostop do vrhovnega sodišča.

14.       V skladu z doktrino stare decisis je pomembna že ena precedenčna odločitev. Tradicionalno je bilo v državah s civilnim pravom potrebno skladno odločanje o določenem pravnem vprašanju v daljšem časovnem obdobju (ustaljena sodna praksa, jurisprudence constante, ständige Rechtsprechung), da bi postalo pomembno. To vsekakor ne preprečuje, da bi imela odločitev vrednost sodne prakse, kadar vrhovno sodišče prvič odloča o pravnem vprašanju, ki še ni rešeno. Velja, da ni mogoče določiti pravila, kako prepoznati trenutek, ko se sodna praksa lahko šteje za ustaljeno. Številna vrhovna sodišča v državah s civilnim pravom so zdaj pooblaščena, da izbirajo primere z namenom, da bi določila standarde, ki naj se uporabljajo v prihodnjih primerih. Zato se lahko v teh primerih že ena sodba vrhovnega sodišča, kadar je bila izdana z namenom določitve precedensa, šteje za ustaljeno sodno prakso.

IV. Sredstva za zagotavljanje enotne sodne prakse

a.     Formalni, polformalni in neformalni mehanizmi

15.       Glede vloge sodišč pri doseganju dosledne sodne prakse obstajajo formalni, polformalni in neformalni mehanizmi.

16.       Formalni postopki na pritožbenih[11] in zlasti vrhovnih ali kasacijskih sodiščih najbolj neposredno vplivajo na enotno razlago in uporabo prava. Takšni postopki na vrhovnem sodišču so: (1) odločanje o pravnem sredstvu posamezne stranke (dokončna revizija o pravnih vprašanjih, revizija, kasacija), (2) posebna pravna sredstva, ki jih vloži javni tožilec (ali podoben javni organ), in opozarjajo vrhovno sodišče (v civilnih zadevah) na pomembno pravno vprašanje s ciljem zagotoviti enotno uporabo prava ali razvoj prava na podlagi sodne prakse, pri čemer tak postopek v večini sistemov privede do ugotovitvene sodbe, ki ne vpliva na pravice pritožnikov v danem primeru, (3) sprejemanje razlagalnih stališč (kot so npr. "odločitve o poenotenju", mnenja, načelna pravna mnenja) na povsem abstraktni ravni, ne v zvezi s pravnim sredstvom, ki je bila vložen v posamezni zadevi, in (4) predhodno odločanje v odprtih zadevah o ozko določenih pravnih vprašanjih na zahtevo nižjega sodišča.

17.       Polformalni mehanizmi vključujejo npr. redne sestanke sodnikov na sodišču ali s sodniki drugih sodišč iste ravni ali s sodniki hierarhično višjega sodišča. Takšni sestanki so lahko neformalni ali pa so do določene mere institucionalizirani. Izdajanje »smernic« (ki običajno dopuščajo individualno presojo), pri katerih je treba upoštevati veljavna načela v skladu z ustaljeno sodno prakso (kot so odškodninske lestvice glede nepremoženjske škode v civilnih zadevah, kazni v kazenskih zadevah ali povračljivi odvetniški stroški – če ni veljavne odvetniške tarife), ima lahko podobne učinke.

18.       Na tretjem mestu so neformalni mehanizmi, kot so neformalna posvetovanja med sodniki, ki si prizadevajo doseči soglasje o raznih vprašanjih postopkovnega in materialnega prava, kadar prihaja do razlik v sodni praksi. Trajno pravno izobraževanje in usposabljanje sodnikov je izredno pomembno za enotnost in predvidljivost sodne prakse.

19.       Namen teh polformalnih in neformalnih mehanizmov je spodbujati enotno uporabo prava, vendar tako sprejeta stališča ne morejo poseči v neodvisnost posameznega sodnika.

 

b.    Vloga vrhovnih sodišč

20.       Naloga vrhovnega sodišča je predvsem odpravljanje protislovij v sodni praksi. Vrhovno sodišče mora zagotavljati enotnost sodne prakse, da se odpravijo neskladja in ohranja zaupanje javnosti v sodni sistem. [12]Enotnost sodne prakse na eni strani in mehanizmi dostopa do vrhovnega sodišča na drugi strani so neločljivo povezani.

21.       CCJE se zaveda, da se zaradi razlik v pravni tradiciji in organizaciji sodnih sistemov dostop do vrhovnih sodišč po Evropi razlikuje. Enako velja tudi glede vloge vrhovnega sodišča – ali naj to opravlja predvsem zasebno ali javno funkcijo. Prva se nanaša na prizadevanje za pravično in pravilno rešitev vsakega posameznega primera v korist strank v danem primeru. Druga pa se zavzema za varovanje in uveljavljanje javnega interesa pri zagotavljanju enotnosti sodne prakse in razvoju prava. Ker bi to preseglo okvir tega mnenja, CCJE ne skuša predpisati, kako naj bodo organizirana vrhovna sodišča in dostop do njih.[13] Kljub temu pa bi odgovornost vrhovnega sodišča za zagotavljanje enotne sodne prakse lahko zahtevala vzpostavitev ustreznih izbirnih meril za dostop zadev na vrhovno sodišče. Države, ki dovoljujejo neomejeno pravico dostopa, bi lahko razmislile o uvedbi zahteve po ugotavljanju dopustnosti ali drugem ustreznem načinu filtriranja. Merila za dopustitev bi vrhovnemu sodišču olajšala izpolnjevanje njegovih nalog pri uveljavljanju enotne razlage prava. V zvezi s tem CCJE opozarja na  Priporočilo št. R (95) 5.[14]

22.       Uvedba takih meril za dopustitev pravnega sredstva namreč pomeni, da odločitev vrhovnega sodišča o zadevi presega pomen, ki ga ima za posamezni primer. Na splošno se pričakuje, da bo upoštevana v prihodnjih primerih in da bo tako postala dragoceno vodilo nižjim sodiščem ter vsem prihodnjim strankam in njihovim odvetnikom. Samo takšna izbirna merila zagotavljajo, da vrhovno sodišče presoja izključno primere, ki imajo precedenčen pomen. Hkrati lahko samo takšna merila zagotovijo, da lahko vsi takšni primeri pridejo na vrhovno sodišče. Tako lahko vrhovno sodišče učinkovito določa pravila, ki bi se morala uporabiti v prihodnjih primerih z vseh pravnih področij. Druga izbirna merila, kot so vrednost terjatve v civilnih zadevah ali višina izrečene kazni v kazenskih zadevah, niso primerna za ta namen.

23.       CCJE meni, da odgovornosti vrhovnih sodišč za zagotavljanje in ohranjanje enotnosti sodne prakse ne gre razumeti kot zahtevo za čim pogostejše posredovanje vrhovnega sodišča. Tak pristop ne bi povzročil le zamud pri obravnavi primerov in zmanjšal kakovosti odločanja vrhovnega sodišča, temveč bi neizogibno povzročil nasprotja v sodni praksi samega vrhovnega sodišča, pri čemer je tudi neizogibno, da bi se ob izredno velikem številu primerov, o katerih bi odločalo vrhovno sodišče, sodna praksa pogosto spregledala. Zato nasprotujočih sodb na nižjih sodiščih ni mogoče enostavno odpraviti z zagotavljanjem neomejenega dostopa do vrhovnega sodišča.

24.       Instrumenti za zagotavljanje enotnosti znotraj istega sodišča so zlasti pomembni za vrhovna sodišča. Zlasti je problematično, če vrhovno sodišče postane vir negotovosti in nasprotujoče sodne prakse, namesto da bi zagotavljalo njeno enotnost. Zato je zelo pomembno, da v okviru vrhovnega sodišča obstajajo mehanizmi, ki lahko odpravijo nedoslednosti znotraj tega sodišča. Takšni instrumenti lahko vključujejo npr. napotitve na velike senate ali sklic večjih senatov, kadar je sodna praksa vrhovnega sodišča neusklajena, ali če je v igri ponovna presoja in možna razveljavitev ustaljenega precedensa. Potrebna je vsaj »izmenjava mnenj« s senatom, katerega sodne prakse drug senat ne namerava upoštevati. Prav tako so dragoceni neformalni mehanizmi, navedeni v 19. odstavku zgoraj.

25.       CCJE meni, da je najboljše sredstvo za poenotenje različne sodne prakse na ravni pritožbenih sodišč (bodisi znotraj istega pritožbenega sodišča bodisi med različnimi pritožbenimi sodišči) možnost vložitve nadaljnjega pravnega sredstva o pravnih vprašanjih na vrhovno sodišče.

c.     Vloga pritožbenih sodišč

26.       Treba je opozoriti, da so v primeru, če se dostop do vrhovnih sodišč spremeni tako, da namesto pravice postane izjema, pritožbena sodišča tista, ki so v večini primerov najvišja stopnja. Zato morajo biti sposobna izpolniti svojo vlogo pri zagotavljanju kakovosti pravosodja, ki vključuje potrebo po zagotavljanju enotne uporabe prava. Da se doseže doslednost sodne prakse, lahko traja nekaj časa, zato so dopustna obdobja nasprotujoče sodne prakse, kar ne spodkopava načela pravne varnosti. [15]Zato po mnenju CCJE ni mogoče samodejno naložiti vrhovnemu sodišču, naj ukrepa takoj, ko se na ravni pritožbenih sodišč sprejmejo različne odločitve. V številnih primerih je mogoče pričakovati, da bo do poenotenja sodne prakse prišlo na ravni pritožbenih sodišč. Zato imajo pritožbena sodišča pomembno vlogo pri zagotavljanju enotne uporabe prava.

d.    Specializirana sodišča

27.       Specializirana sodišča na nižji ravni nimajo nujno pomembnih škodljivih vplivov na enotnost sodne prakse, če na vrhu sodne strukture obstaja eno samo vrhovno sodišče s splošno pristojnostjo. Če pa obstaja več »vrhovnih sodišč« ali sodišč s končno pristojnostjo in če se ta lahko ukvarjajo z istimi pravnimi vprašanji, to lahko povzroči težave glede enotne uporabe prava. V skladu s sodno prakso ESČP je v takih primerih nujno, da nacionalna zakonodaja zagotovi formalne ali neformalne mehanizme za odpravo neskladja med temi nepovezanimi in neodvisnimi vrhovnimi sodišči ter da takšni mehanizmi delujejo povezovalno.[16]

e.     Zavezujoče razlagalne izjave in abstracto

28.       Po mnenju CCJE bi morala biti javna vloga vrhovnega sodišča, ki je v zagotavljanju smernic pro futuro ter s tem enotnosti sodne prakse in razvoja prava, izpolnjena s primernim sistemom filtriranja pravnih sredstev.To bi moralo imeti prednost pred ustvarjanjem prava in abstracto v obliki zavezujočih razlagalnih stališč ali splošnih mnenj, sprejetih na plenarnih zasedanjih vrhovnega sodišča. Takšni instrumenti, ki v mnogih državah (še vedno) obstajajo,[17] so (v nasprotju z instrumentom predhodnega odločanja) sprejeti ne glede na dejanske ali odprte zadeve ter brez zadevnih strank in možnosti, da  odvetniki zagovarjajo njihova stališča. Čeprav CCJE priznava, da lahko takšni instrumenti pozitivno vplivajo na enotnost sodne prakse in pravno varnost, hkrati meni, da zbujajo skrb z vidika ustrezne vloge sodstva v sistemu delitve oblasti.

f. Predhodno odločanje

29.       V nekaterih državah imajo sodišča na nižji stopnji možnost, da v odprtih zadevah na vrhovno sodišče naslovijo vprašanje glede razlage pravnega vprašanja. To lahko prispeva k enotnosti pri uporabi prava, saj se je mogoče izogniti razlikam v prihodnje.Po drugi strani pa lahko tako predhodno odločanje preuranjeno odgovori na vprašanje in tako ovira razvoj prava.

V. Odstop od sodne prakse

a.     Preprečevanje togosti in ovir pri razvoju prava

30.       CCJE meni, da prizadevanje za zagotavljanje enakosti, enotne razlage in uporabe prava ne bi smelo povzročati togosti in ovir za razvoj prava. Zato se zahteve, da je treba »enake primere obravnavati enako«, ne sme jemati dobesedno. Razvoj sodne prakse sam po sebi ni v nasprotju s pravilnim delovanjem pravosodja, saj bi brez razvoja in prilagajanja sodne prakse lahko bila ogrožena njegova reforma ali izboljšanje.[18] Družbene spremembe lahko sprožijo potrebo po novi razlagi prava in s tem zavrnitev precedensa.Poleg tega je treba notranjo sodno prakso pogosto prilagoditi zaradi odločitev nadnacionalnih sodišč in organov, ustanovljenih z drugimi pogodbami (kot sta Sodišče Evropske unije ali ESČP).

31.       Drugi razlog za neupoštevanje sodne prakse je lahko potreba po izboljšanju prejšnje razlage prava. To pa se mora zgoditi samo, če obstaja nujna potreba po spremembi.Po mnenju CCJE upoštevanje  pravne varnosti in predvidljivosti podpira domnevo, da pravnega vprašanja, za katero že obstaja dobro uveljavljena sodna praksa, ne gre ponovno odpirati. Bolj ko je torej sodna praksa glede določenega vprašanja poenotena, večje breme je na sodniku, ki ne upošteva take sodne prakse, da za to navede prepričljive razloge.

b.    Zahteva, da se navedejo izrecni razlogi za odstop od ustaljene sodne prakse

32.       CCJE je že sprejel stališče, da morajo sodniki načelno pravo uporabljati dosledno, kadar pa se sodišče odloči za odstop od prejšnje sodne prakse, je izjemno pomembno, da je to v odločbi jasno navedeno.[19] Iz obrazložitve mora biti izrecno razvidno, da je sodnik vedel, da je bila ustaljena sodna praksa glede zadevne problematike drugačna, in mora temeljito obrazložiti, zakaj predhodno sprejeto stališče ne more obveljati. Šele tako je mogoče ugotoviti, ali je bil odstop zavesten (ali sodnik zavestno ni upošteval sodne prakse v prizadevanju, da bi jo na koncu spremenil) ali pa je sodišče zanemarilo prej obstoječo sodno prakso oziroma se je sploh ni zavedalo. Poleg tega se lahko le na ta način doseže resnični razvoj prava. Neupoštevanje teh zahtev se lahko šteje za samovoljno in kršitev pravice posameznika do poštenega sojenja._n[20]

c.     Načelo neodvisnosti in zavezujoča moč sodne prakse

33.       V skladu z načelom stare decisis v državah z občim pravom lahko le vrhovna sodišča in pod določenimi pogoji sodišča iste stopnje  ne upoštevajo prejšnjega precedensa, medtem ko nižja sodišča zavezujejo presedensi višjih sodišč. Zato se slednje ne šteje za nezdružljivo z zahtevami po  neodvisnosti sodstva.[21]

34.       Nasprotno pa se v mnogih državah s civilnim pravom (ustavno) zagotavljanje neodvisnosti sodnikov tradicionalno razlaga med drugim s tem, da sodnike pri sprejemanju njihovih odločitev zavezujejo (samo) ustava, mednarodne pogodbe in zakoni, ne pa sodne odločbe hierarhično nadrejenih sodišč, sprejete v podobnih prejšnjih primerih. Velja torej, da tudi podrejena sodišča lahko ne upoštevajo ustaljene sodne prakse hierarhično nadrejenih sodišč. CCJE se strinja, da se lahko v različnih pravnih tradicijah različno razume povezava med precedensi višjih sodišč in neodvisnostjo sodnikov na nižjih sodiščih in da lahko ti različni pristopi sočasno obstajajo še naprej.

35.       Vendar pa je bistveno, prvič, da se v primeru, kadar nižje sodišče lahko odstopi od sodne prakse sodišča višje stopnje, v celoti upoštevajo zahteve glede razlogov, kot so opredeljene v podpoglavju b zgoraj; drugič, kadar nižje sodišče ne upošteva sodne prakse višjega sodišča, bi morala praviloma obstajati možnost pravnega sredstva na to višje sodišče. To bi moralo imeti zadnjo besedo glede spornega vprašanja in bi moralo biti sposobno odločiti, ali vztraja pri svoji prejšnji sodni praksi ali pa se strinja z razlogi nižjega sodišča, da je treba sodno prakso spremeniti.

36.       Če se stranke upravičeno zanašajo na obstoječo sodno prakso, se mora po mnenju CCJE sodišče, ki namerava od nje odstopiti, kolikor je mogoče izogniti povzročitvi nepotrebnega presenečenja. Strankam bi moralo omogočiti, da spoznajo, da razmišlja o spremembi in jim dati možnost, da pripravijo in morebiti prilagodijo svoje argumente. V izjemnih okoliščinah je lahko sprejemljivo orodje, da se prepreči nepotrebna ostrina v odnosu do strank, ki so se upravičeno opirale na obstoječo sodno prakso, tudi bodoča sprememba sodne prakse.

d.    Razlikovanje med primeri

37.       Sojenje predpostavlja presojo vseh specifičnih okoliščin posameznega primera. Tudi v tem pogledu obstajajo meje enotnosti. Pomen sodne prakse predpostavlja, da prejšnja zadeva dejansko temelji na bistveno podobnih dejstvih. Pri sklicevanju na sodno prakso je treba ustrezno upoštevati kontekst in okoliščine primera, v katerem je bila sprejeta.

38.       Zadostno pozornost bi bilo treba nameniti analizi ustrezne sodne prakse, vključno z vzpostavitvijo primernih tehnik za razlikovanje med primeri. Te lahko vplivajo na to, da se primer izvzame iz skupine primerov, ki se očitno nanašajo na prejšnjo odločbo, tako da se ob natančni in kritični analizi izkaže, da prejšnja odločba dejansko ni relevanten precedens. Različno obravnavanje dveh zadev ne more povzročiti nasprotujoče sodne prakse, če je tako obravnavanje upravičeno zaradi razlik v posameznem dejanskem stanju. 

e.     Posledice za sodnike zaradi neupoštevanja ustaljene sodne prakse

39.       Pravno znanje, vključno s sodno prakso, je eden od vidikov sodnikove strokovnosti in skrbnosti; vendar pa se sodnika, ki ravna v dobri veri, ki zavestno ne upošteva ustaljene sodne prakse in navaja razloge za to, ne bi smelo odvračati od njegovega namena za spremembo sodne prakse. Takšen odstop od sodne prakse ne sme povzročiti disciplinskih sankcij ali vplivati na oceno sodnikovega dela, temveč ga je treba obravnavati kot del neodvisnosti sodstva.  

VI. Objavljanje in poročanje o sodni praksi

40.       Za zagotavljanje enotne uporabe prava je bistvenega pomena ustrezen sistem poročanja o sodni praksi. Objavljati je treba vsaj sodbe vrhovnih in pritožbenih sodišč, da bi se z njimi seznanili ne le stranke v posameznem primeru, temveč – zato da bi jim omogočili sklicevanje na te sodbe v prihodnjih primerih – tudi druga sodišča, odvetniki, tožilci, pravni strokovnjaki in širša javnost.[22]

41.       Uradna, poluradna in zasebna poročila so lahko na voljo v tradicionalni papirni obliki ali v elektronskih zasebnih ali javnih podatkovnih zbirkah. Sodniki morajo imeti dostop in biti usposobljeni za brezplačno uporabo vsaj ene elektronske zbirke podatkov s sodno prakso vrhovnega sodišča in pritožbenih sodišč.

42.       CCJE se zaveda, da različna pravna tradicija vpliva na različne sloge sodnih odločb in različne koncepte o tem, katere odločbe je treba objaviti in v kakšni obliki. Kljub temu želi CCJE poudariti, da je treba ustrezno upoštevati tudi dejanske okoliščine in kontekst primera, tako da se morebitna uporaba odločbe, o kateri se poroča, v prihodnjih primerih ne bo neupravičeno razširila na primere, ki ne temeljijo na dovolj podobnih okoliščinah. Zaradi lažjega iskanja CCJE podpira prakso objavljanja povzetkov odločitev (geslovnikov in sentenc), vključno z dejanskim stanjem,.

43.       Če imajo vrhovna ali pritožbena sodišča obsežno sodno prakso, samo njena objava še ne omogoča sodnikom, odvetnikom in pravnim strokovnjakom, da jo ustrezno spremljajo. V takih okoliščinah CCJE priporoča, da se sodbe, ki določajo pomembne standarde za prihodnje primere, objavijo v obliki (npr. »zbirka ključnih odločitev«), ki bo v večji meri zagotavljala, da se bodo upoštevale.

VII. Drugi pomembni vidiki

a.     Odgovornosti vseh treh vej oblasti

44.       Enotna uporaba prava je pomembna za vse državne organe: zakonodajne, izvršilne in sodne.Tudi v tem pogledu so državni organi medsebojno povezani in soodvisni, saj morajo vsi prispevati k usklajenosti pravnih pravila in njihovi dosledni uporabi. Pravni sistem mora biti kar se da jasen, predvidljiv in dosleden, pri sprejemanju zakonov pa mora zakonodajalec ustrezno upoštevati sodno prakso, ki je nastala na področjih, kjer so predvidene spremembe. Sodišča lahko bolje zagotavljajo enotno uporabo prava, če so zakoni smiselno dosledni, dobro pripravljeni, z jasno vsebino, se izogibajo nepotrebni dvoumnosti in so brez notranjih protislovij.

45.       Čeprav CCJE priznava, da so spremembe zakonodaje v visoko regulirani sodobni družbi neizogibne, želi opozoriti, da pogoste, včasih neskladne in prenagljene spremembe predpisov vplivajo na kakovost zakonodaje in pravno varnost. Parcialne spremembe in zapletenost zakonov (kot so bili spremenjeni) ogrožajo načelo pravne varnosti.

46.       Protislovja v sodni praksi so včasih posledica dvoumnih zakonov, ki sodiščem preprečujejo, da bi dosegla enotno in splošno sprejeto razlago. CCJE meni, da ima v takih okoliščinah končno odgovornost za spremembo zakonodaje zakonodajalec. To pa ne pomeni, da je kazuistična in podrobna ureditev želeni cilj. Široke opredelitve in odprta pravila so pogosto nujni, saj sodiščem omogočajo potrebno prožnost in so lahko koristni, če je treba odpraviti vrzeli v zakonodaji. Kot poudarja ESČP, je gotovost sicer zelo zaželena, vendar lahko hkrati povzroči tudi prekomerno togost, pravo pa mora biti sposobno, da sledi hitro spreminjajočim se okoliščinam.[23]

b.    Vloga odvetnikov in tožilcev

47.       Vloga odvetnikov in državnih tožilcev pri zagotavljanju enotne uporabe zakonov je zelo pomembna.Odvetniki in državni tožilci morajo ustrezno prispevati k temu, da se strankam zagotovi najboljša kakovost pravosodja. Aktivno se morajo udejstvovati v raziskovanju sodne prakse in predložiti argumente za in proti uporabi prejšnjih odločitev.

c.         Zagotavljanje enotne uporabe mednarodnega in nadnacionalnega prava

48.       Internacionalizacija prava pomeni izziv, kako zagotoviti enotno uporabo v različnih državah. Pri mednarodnih pogodbah je treba upoštevati potrebo po enotni uporabi v vseh državah pogodbenicah. Treba se je izogibati protislovjem med nacionalno zakonodajo in mednarodnimi pogodbami. Te cilje je treba uresničevati ne glede na to, ali ima država "dualistični sistem" (ki pomeni, da mednarodno pravo ni neposredno uporabljivo in je potrebna domača izvedbena  zakonodaja) ali "monistični sistem" (ki pomeni, da mednarodnega prava ni treba prenesti v nacionalno zakonodajo, ker ga lahko sodišča po ratifikaciji mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno). To vključuje zahtevo, da se pojasni medsebojen vpliv pravnih predpisov na različnih ravneh, in s tem zagotovi, da hkrati veljavni in delno povezani pravni sistemi delujejo kot celota.[24]

VIII.  Glavne ugotovitve in priporočila

a.         Ne glede na to, ali se sodna praksa upošteva kot pravni vir ali ne in ali je zavezujoča ali ne, je utemeljevanje s prejšnjimi odločitvami močan instrument za sodnike tako v državah z občim pravom kakor tudi v državah s civilnim pravom. 

 

b.         V pravni državi enaka in enotna uporaba prava zagotavlja splošno veljavnost zakonov, enakost pred zakonom in pravno varnost. Enotna uporaba prava krepi dojemanje javnosti o poštenosti in pravičnosti ter zaupanje v sodstvo.

c.         Dolgotrajno nasprotujoče si odločitve domačih sodišč, posebej še sodišč najvišje stopnje, lahko povzročijo kršitev zahteve po poštenem sojenju iz prvega odstavka 6. člena EKČP.

d.         Potreba po zagotavljanju enotne uporabe prava ne bi smela voditi v togost in po nepotrebnem omejevati ustreznega razvoja prava in tudi ne ogrožati načela neodvisnosti sodstva.

e.         Odpravljanje protislovij v sodni praksi in zagotavljanje dosledne in enotne uporabe prava kakor tudi prizadevanje za razvoj prava na podlagi sodne prakse je predvsem naloga vrhovnega sodišča.

f.          Z vidika zagotavljanja enotnosti in doslednosti sodne prakse je najbolj primerno, če je vrhovno sodišče pooblaščeno, da dopusti pravno sredstvo ali uporabi drug ustrezen mehanizem za filtriranje. Izbirna merila morajo podpirati javno funkcijo vrhovnega sodišča, da varuje in spodbuja enotnost sodne prakse in razvoj prava.

g.         Uveljavljanje prava in abstracto v obliki zavezujočih stališč o razlagi splošnih mnenj, sprejetih na plenarnih zasedanjih vrhovnega sodišča, lahko sicer pozitivno vpliva na enotnost sodne prakse in pravno varnost, vendar pa zbuja skrb glede ustrezne vloge sodstva v sistemu delitve oblasti.

h.         Tudi pritožbena sodišča imajo pomembno vlogo pri zagotavljanju enotne uporabe prava.

i.           Zelo pomembno je, da na vrhovnem sodišču obstajajo mehanizmi, ki lahko odpravijo nedoslednosti znotraj tega sodišča.

j.           Če obstaja več sodišč s končno pristojnostjo za določeno področje prava, je bistvenega pomena, da nacionalna zakonodaja zagotovi formalne ali neformalne mehanizme za odpravo neskladij med temi nepovezanimi in neodvisnimi vrhovnimi sodišči in da takšni mehanizmi delujejo usklajeno.

k.         Ko se sodišče odloči za odstop od prejšnje sodne prakse, mora to v svoji odločitvi jasno obrazložiti. Iz obrazložitve mora biti razvidno, da je sodnik vedel, da je bila ustaljena sodna praksa v določeni točki drugačna, in mora biti temeljito obrazloženo, zakaj predhodno sprejeto stališče ne more obveljati.

l.           Uporaba prejšnjih odločitev ne bi smela biti razširjena na dejanske in pravne okoliščine drugega primera, če kritična analiza pokaže, da se okoliščine in kontekst primerov ne ujemajo.

m.        Za zagotavljanje enotne uporabe prava je bistven ustrezen sistem poročanja o sodni praksi vrhovnih in pritožbenih sodišč.